4.3. Simptomi in motnje duševnega zdravja pri vrhunskih športnikih

V tem poglavju je predstavljen pregled večplastnih vidikov simptomov in motenj duševnega zdravja pri vrhunskih športnikih ter uvod v izjavo o soglasju MOK o duševnem zdravju 2019.

TERMINOLOGIJA

Pri razpravah o duševnem zdravju se uporabljajo številni izrazi, ki se občasno izmenjujejo. V tem dokumentu uporabljamo naslednje izraze z naslednjimi pomeni:

Duševno zdravje

Dobro počutje, v katerem se posameznik zaveda svojih zmožnosti, se lahko spopada z običajnimi življenjskimi obremenitvami, produktivno dela in lahko prispeva k svoji skupnosti.

Duševno zdravje je osebno in subjektivno ter vključuje:

1. občutek notranjega dobrega počutja

2. občutek skladnosti z lastnimi vrednotami in prepričanji

3. občutek miru s samim seboj

4. pozitiven in optimističen odnos do življenja

Simptomi duševnega zdravja

Negativni vzorci razmišljanja, čustvovanja in vedenja, ki lahko povzročajo stisko in/ali ovirajo delovanje, vključno s športnimi dosežki.

Motnje duševnega zdravja

Klinično diagnosticirana stanja, ki povzročajo pomembne in trajne spremembe v mišljenju, čustvovanju in/ali vedenju osebe, ki so povezane z veliko stisko in/ali oviranostjo pri družbenih, poklicnih ali drugih pomembnih dejavnostih, kot so učenje, usposabljanje ali tekmovanje.

Elitni športnik

Delovna skupina MOK za duševno zdravje je elitnega športnika opredelila kot olimpijskega, paraolimpijskega, poklicnega ali univerzitetnega športnika, čeprav se priznava, da je ta kategorija abstraktna in lahko spregleda nekatere posameznike, ki so namenili veliko časa in truda za doseganje športne odličnosti.

Pregled simptomov in motenj duševnega zdravja pri vrhunskih športnikih

Redno ukvarjanje s športom prinaša številne koristi, vključno s telesnim, psihološkim in socialnim zdravjem (19) V literaturi je vedno več podatkov, ki potrjujejo pozitivne učinke vadbe na razpoloženje, kot so tesnoba, stres in depresija (20) Vendar se kljub tem dobro poznanim koristim zdi, da se pri vrhunskih športnikih pojavljajo podobne stopnje simptomov in motenj duševnega zdravja kot pri splošni populaciji. Nekatera stanja, kot so motnje hranjenja, naj bi bila celo pogostejša pri vrhunskih športnikih.

Študije so pokazale, da so najpogostejši simptomi in motnje duševnega zdravja pri vrhunskih športnikih:

Anksioznost

pretiran strah in vedenjske motnje, povezane s tesnobo (vključno s fobijami in napadi panike).

Depresija

Trajna in vsesplošna žalost/slabo razpoloženje, pretirana utrujenost in izguba zanimanja/prijetnega počutja Težave, povezane s spanjem, kot so nezadostna količina spanja, težave s spanjem ali zadrževanjem v spanju ali neusklajenost vzorcev spanja in budnosti.

Zloraba alkohola

Vključuje pitje kljub oslabljenim funkcijam, škodo in odvisnost od alkohola.

Motnje hranjenja

Motnje prehranjevanja in z njim povezanega vedenja, vključno s pretiranim omejevanjem, kompulzivno vadbo in/ali prenajedanjem in čiščenjem.

Konsenzualna izjava MOK o duševnem zdravju (2019) nadalje opredeljuje naslednje simptome in motnje duševnega zdravja pri vrhunskih športnikih:

– Posttravmatska stresna motnja in druge s travmo povezane motnje

– Motnja pomanjkanja pozornosti/hiperaktivnosti

– Bipolarne in psihotične motnje

– Samomor

– Uporaba drugih snovi in motnje uporabe snovi (npr. droge)

– Motnje iger na srečo in druge vedenjske odvisnosti.

Tako kot pri splošni populaciji so lahko tudi pri športnikih posledice simptomov in motenj duševnega zdravja hude in izčrpavajoče. Pri športnikih lahko ti vplivi vključujejo slabše rezultate, povečano tveganje za poškodbe, zapoznelo okrevanje po poškodbi in slabšo kakovost življenja. Vendar pa je mogoče z ustrezno in pravočasno podporo ter posredovanjem takšne vplive zmanjšati.

Več informacij o simptomih in motnjah duševnega zdravja pri vrhunskih športnikih je na voljo v Izjavi o soglasju MOK o duševnem zdravju (2019). Če želite prebrati celotno izjavo o soglasju, sledite tej povezavi.

Razširjenost simptomov in motenj duševnega zdravja pri vrhunskih športnikih

Ugotavljanje razširjenosti simptomov in motenj duševnega zdravja v vrhunskem športu ostaja izziv, predvsem zato, ker vrhunski športniki niso zlahka dosegljiva študijska populacija in ker je zanesljivih, veljavnih in za šport specifičnih presejalnih instrumentov malo.

Vendar so prospektivne študije pokazale, da se duševne motnje pojavljajo pri 5 do 35 odstotkih vrhunskih športnikov. Spodnja infografika opisuje različne simptome in motnje duševnega zdravja ter rezultate raziskav v zvezi z razširjenostjo, kot je podrobno opisano v Izjavi o soglasju o duševnem zdravju MOK (2019).

Anksioznost in depresija

Metaanaliza iz leta 2019 je pokazala, da je 33,6 % vrhunskih športnikov in 26,4 % nekdanjih športnikov poročalo o simptomih tesnobe/depresije. Študija iz leta 2020 je pokazala večjo razširjenost anksioznosti in/ali depresije pri športnicah (26,0 %) v primerjavi s športniki (10,2 %).

Težave, povezane s spanjem

49 % olimpijskih športnikov bi lahko uvrstili med “slabo zaspane” (izraz, ki vključuje več težav s spanjem).

Motnje uporabe in zlorabe snovi

Snovi, ki jih elitni športniki iz različnih držav, športov in spolov najpogosteje uporabljajo in zlorabljajo, so alkohol, kofein, nikotin, konoplja/kanabinoidi, poživila in anabolični androgeni steroidi.

Bipolarne in psihotične motnje

V pregledu iz leta 2019 je navedeno, da čeprav dokazi kažejo, da tipična starost pojava bipolarnih in psihotičnih motenj sovpada s povprečno vrhunsko zmogljivostjo vrhunskih športnikov, so informacije o njihovi razširjenosti pri vrhunskih športnikih in njihovem vplivu na športno zmogljivost omejene.

Pomembno je poudariti, da je večina študij razširjenosti, navedenih na tej strani, iz Evrope in Severne Amerike. Zato morda niso reprezentativni za vse športnike. Potrebne so nadaljnje raziskave za določitev stopnje razširjenosti po vsem svetu.

Motnje hranjenja

Ocenjena razširjenost motenj hranjenja in/ali motenj hranjenja med športniki na splošno znaša od 0 do 19 % pri moških in od 6 do 45 % pri ženskah. Te številke so višje kot pri nešportnikih.

Samomor

V največji študiji samomora med elitnimi študentskimi športniki v ZDA je bilo 7,3 % vseh smrti športnikov pripisanih samomoru. Vendar je bila stopnja samomora pri študentskih športnikih še vedno nižja kot pri posameznikih iste starostne skupine v splošni populaciji ZDA. Študija iz leta 2020 je pokazala, da je 1 od 6 mednarodnih atletov poročal o samomorilnih mislih.

Posttravmatska stresna motnja in druge s travmo povezane motnje

Športniki se lahko srečajo s travmatičnimi izkušnjami v športu ali zunaj njega, pri čemer lahko te izkušnje segajo od športnih poškodb do življenjskih dogodkov, neodvisnih od športne poškodbe. Raziskave o razširjenosti s travmo povezanih motenj pri vrhunskih športnikih so omejene.

Motnja pomanjkanja pozornosti/hiperaktivnosti

Čeprav je podatkov o razširjenosti ADHD pri športnikih malo, je študija iz leta 2020, v kateri je sodelovalo 333 elitnih švedskih športnikov, pokazala, da je imelo 5,4 % športnikov simptome ADHD.

Motnje iger na srečo in druge vedenjske odvisnosti

Študija iz leta 2016, ki je preučevala igranje iger na srečo med evropskimi profesionalnimi športniki, je pokazala, da jih je 56,6 % v zadnjem letu sodelovalo v neki obliki iger na srečo, 8,2 % pa jih je imelo težave z igrami na srečo (trenutno ali v preteklosti).

Zloraba alkohola

Študija iz leta 2020 je poročala, da je bilo nevarno pitje ugotovljeno pri 25,8 % športnikov. Metaanaliza iz leta 2018 je pokazala, da je 19 % športnikov in 21,1 % nekdanjih športnikov poročalo o simptomih zlorabe alkohola.

Ovire za dobro duševno počutje pri športnikih

Za vzpostavitev psihološko varnega okolja, ki spodbuja iskanje pomoči, je pomembno razumeti ključne ovire, s katerimi se lahko soočajo športniki.

Javna stigma se nanaša na negativna stališča in prepričanja splošne javnosti o osebah z duševno boleznijo. Javna stigma lahko ustvarja ovire pri dostopu do zdravljenja, saj ustvarja okolje, v katerem se lahko posamezniki z duševno boleznijo počutijo obsojene, zavrnjene ali marginalizirane, in prispeva h kulturi molka o vprašanjih duševnega zdravja, zaradi česar posamezniki težko odkrito govorijo o svojih izkušnjah in iščejo podporo pri drugih.

Samostigma je, kadar posamezniki ponotranjijo negativna stališča in prepričanja o duševnih boleznih in lahko začnejo verjeti, da so šibki, nesposobni ali pomanjkljivi. To lahko ustvari občutek osamljenosti in odtujenosti, kar lahko še poslabša težave z duševnim zdravjem.

Izguba igralnega časa je lahko pomembna ovira pri iskanju pomoči med vrhunskimi športniki, saj morda ne želijo poiskati pomoči zaradi težav z duševnim zdravjem, ker se bojijo, da bi jih obravnavali kot šibke ali kot odgovornost za svojo ekipo. Športnike lahko skrbi tudi to, da bodo zaradi iskanja pomoči pri težavah z duševnim zdravjem videti kot nezmožni obvladovati zahteve svojega športa.

Izguba igralnega časa lahko vpliva tudi na športnikove finance, saj ne more biti izbran v ekipo, podpisati pogodbe ali pridobiti sponzorstva.

Športniki, ki nimajo dostopa do storitev za duševno zdravje v svojem klubu, zvezi ali nacionalnem olimpijskem komiteju, morajo zaradi pomanjkanja zdravstvenega zavarovanja ali cenovne nedostopnosti zasebne psihiatrične oskrbe iskati rešitve na lastne stroške.

Hipermaskulinosti

Hipermaskulinost, ki je opredeljena kot pretirano in togo pojmovanje moškosti, lahko vodi v prepričanje, da morajo biti moški močni, neodvisni in samostojni ter da je iskanje pomoči pri težavah z duševnim zdravjem znak šibkosti. To lahko še posebej velja v športu, kjer je duševna trdnost zelo cenjena, športniki pa lahko čutijo pritisk, da morajo skrivati svoje težave in igrati kljub bolečinam in poškodbam.

To lahko tudi odvrača športnike moške od iskanja pomoči, saj lahko ponotranjijo prepričanje, da bi morali biti sposobni sami obvladati svoje težave z duševnim zdravjem.

Raziskave so pokazale, da moški in fantje redkeje iščejo pomoč pri težavah z duševnim zdravjem kot ženske in dekleta, saj ne razumejo znakov težav z duševnim zdravjem in ne poznajo razpoložljivih virov.

Dobra zmaga

V športnih okoljih, kjer se dosegajo visoki dosežki, je lahko velik poudarek na rezultatih uspeha in dosežkov. Ta usmerjenost lahko prispeva h kulturam, ki ne priznavajo v enaki meri duševnega zdravja in dobrega počutja športnikov, trenerjev in podpornega osebja ter ne zagotavljajo ustreznih virov. Okolja z visoko zmogljivostjo so vse bolj pod drobnogledom glede svojih vplivov na posameznike, saj je vse več dokazov, da lahko duševno nezdravo okolje poveča tveganje za razvoj slabega duševnega zdravja na splošno. Ukrepi za ustvarjanje duševno zdravega okolja za vse zainteresirane strani v elitnih športnih organizacijah bodo verjetno pozitivno vplivali na dobro počutje športnikov, trenerjev in osebja, kar lahko pozitivno vpliva na športne dosežke.

Medsektorska vprašanja

Ženske v športu

Šport je spolno pogojeno okolje, ki deluje v skladu s hegemonsko moško normo. Športniki in športnice doživljajo športno okolje drugače zaradi spola, ne pa kljub njemu. Ženske, ki tekmujejo v športih, ki tradicionalno veljajo za

“moški” so lahko marginalizirani in stereotipizirani ter imajo neenake možnosti in sredstva za usposabljanje. Seksualizacija, tradicionalne spolne vloge, vera in etnična prepričanja vplivajo na priložnosti za ženske. Na primer, ženske nekaterih veroizpovedi imajo zaradi verskih pravil o telesu in predstavljanju v javnosti težave pri združevanju tradicionalnih vlog s tekmovanjem kot vrhunske športnice. Morda obstajajo tudi napetosti med tem, kaj je funkcionalno optimalno za elitne športnice, in tem, kaj velja za kulturno sprejemljivo. Spolni stereotipi v medijih lahko vplivajo na to, kako športnice vidijo same sebe.

Nekatere profesionalne športnice morajo trenirati zunaj svoje matične države in morda težko najdejo podporno mrežo in kulturno razumevanje pri soigralcih v novi državi.

Majhno število žensk na vodilnih položajih (trenerke, administratorke, tehnične uradnice, zdravnice itd.) bi lahko povzročilo pomanjkanje razkritja o duševnem zdravju, ker nimajo “varne”, “podobne” in “sorodne” osebe, ki bi se ji lahko zaupale.

Raziskave in podatki

Predsodki pri zbiranju podatkov se kažejo na več načinov. Če se raziskovalci osredotočajo predvsem na moške športnike, zbrani podatki morda niso neposredno pomembni ali prenosljivi na športnice, saj morda ne upoštevajo vidikov, značilnih za ženske, kot so menstrualni cikel, menopavza in nosečnost.

Poleg tega lahko spolna pristranskost vpliva tudi na metode, ki se uporabljajo za zbiranje podatkov. Zato so lahko študije, ki se na primer opirajo na podatke o samoporočanju, pristranske, če se uporabi privzeti moški, saj športniki in športnice različno doživljajo športno okolje, kar narekujejo prevladujoča družbeno-kulturna pričakovanja in norme.

Ranljivejše skupine

Z univerzalnim pristopom bomo zagotovili, da bodo priznane in obravnavane posebne potrebe najpogostejših ranljivih skupin ljudi v športu.

To pomeni, da so upoštevani športniki LGBTQ+, invalidi ter rasne in etnične manjšine, ki se lahko v športni skupnosti soočajo s predsodki, stigmo in diskriminacijo. Takšne izkušnje, vključno z žaljivim jezikom, izključenostjo ali nesprejemanjem, lahko prispevajo k večjemu stresu, tesnobi in depresiji.

Mladi

Elitni mladi športniki se lahko srečujejo z vrsto življenjskih okoliščin, ki povečujejo tveganje za razvoj slabega duševnega zdravja, vključno z razvojnimi “mejniki”, kot so puberteta, osamosvajanje od staršev (zlasti tistih, ki so neposredno vključeni v otrokov športni razvoj), krmarjenje v kompleksnejših medosebnih odnosih (npr. romantičnih ali spolnih), ukvarjanje z družbenimi mediji kot “digitalni domorodci” in nenazadnje pogajanja o vidikih oblikovanja njihove identitete, kot so spol, kultura ali spolnost.

Dostop

Dobro zdravje bi moralo biti dosegljivo vsem, zlasti tistim, ki ga najbolj potrebujejo, vendar se dostop do zdravstvenih in zlasti duševnih virov in storitev po svetu zelo razlikuje. V nekaterih državah so lahko storitve za duševno zdravje omejene, premalo financirane ali težko dostopne, zlasti na podeželju ali oddaljenih območjih. V drugih državah so storitve za duševno zdravje morda bolj dostopne, vendar morda niso kulturno primerne, občutljive za posebne potrebe športnikov ali dostopne v športnikovem maternem jeziku.